STA, 30.12.2004
Sklop vesti pred prevzemom predsedovanja OVSE
Nadja Podobnik, Polona Štekar, Vesna Rojko, Mihael Šušteršič, Ljubljana

Slovenija s 1. januarjem prevzame enoletno predsedovanje OVSE (I) ©
piše Nadja Podobnik

Ljubljana/Dunaj, 30. decembra (STA) - Slovenija bo s 1. januarjem 2005 prevzela predsedovanje Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE). Tako bo leto dni skrbela, da bo delo v tej največji regionalni varnostni organizaciji na svetu teklo gladko, skušala pa bo pripomoči tudi k njeni uspešni reformi. Kot poudarjajo slovenski diplomati, bo predsedovanje OVSE velik izziv. Vlogo Slovenije na čelu organizacije vidijo predvsem v nepristranskem posredovanju, zbliževanju interesov in oblikovanju soglasja, kar pa bo trd oreh v organizaciji, kjer 55 držav odločitve sprejema po načelu konsenza, poleg tega pa jo tarejo notranja nesoglasja. Na položaju predsedujočega OVSE bo bolgarskega kolega Solomona Pasija nasledil vodja slovenske diplomacije Dimitrij Rupel.

Slovenija bo morala že takoj ob prevzemu predsedovanja ugrizniti v kar nekaj kislih jabolk: predhodnici Bolgariji namreč ni uspelo pripeljati do konca pogovorov o tem, kdo bo na položaju generalnega sekretarja OVSE nasledil Jana Kubiša, niti doseči dogovora o proračunu organizacije za leto 2005. Posebej slednje je zelo pereče in čeprav po ocenah diplomatov zaradi nesprejetja proračuna ne grozi zamrznitev delovanja OVSE, bo potrebno čim prej doseči vsaj dogovor o začasnem financiranju organizacije. Zadnja možnost za dosego dogovora o proračunu je sicer današnje zasedanje stalnega sveta OVSE.

Zelo občutljivo vprašanje, ki bo na "jedilniku" slovenskega predsedovanja, je tudi reforma OVSE. V organizaciji sicer obstaja konsenz, da je reforma potrebna, zelo pa se razlikujejo stališča o tem, kakšna naj bi bila. V zadnjem času je bilo sicer največ pozivov k spremembam s strani Rusije in drugih članic Skupnosti neodvisnih držav.

Moskva organizaciji očita, da se preveč ukvarja s problematiko zaščite človekovih pravic, ki naj bi jo še posebej vsiljevala Vzhodu. Prav tako ji ni všeč, da so skoraj vse misije za opazovanje volitev "vzhodno od Dunaja", premalo pa se OVSE po njenem mnenju ukvarja z varnostnimi in gospodarskimi zadevami. Eno od vprašanj, na katera naj bi reforma odgovorila, je tudi morebitna odprava načela konsenza, kar seveda otežuje sprejemanje odločitev v OVSE.

Razmislek o tem, kako reformirati organizacijo, so države na ministrskem zasedanju v začetku decembra v Sofiji sklenile zaupati skupini uglednih osebnosti. Tako bo ena od prvih nalog vodje slovenske diplomacije v vlogi predsedujočega OVSE pismo vsem sodelujočim državam s pozivom, naj predlagajo kandidate za to skupino. Minister Rupel bo kot predsedujoči OVSE tudi nekakšna kontaktna točka skupine uglednih osebnosti, ki naj bi svoje poročilo pripravila do konca junija.

Slovenija prevzema predsedovanje OVSE v času, ko se ta sooča z že nekaj časa tlečimi notranjimi nesoglasji. Poleg že omenjenega nezadovoljstva Rusije in nekaterih drugih držav (izrazile so ga tudi v kar dveh dokumentih), na zasedanju v Sofiji zaradi nesoglasij, znova predvsem z Moskvo, ni bila sprejeta sklepna deklaracija, kar se ni zgodilo prvič. Ena od točk, kjer države niso dosegle soglasja o besedilu deklaracije, so bile t.i. zaveze iz Carigrada, predvsem umik ruskih sil iz Moldavije in Gruzije.

Slovenija je v letih samostojnosti razvila dobre odnose z Rusijo in nekateri politični analitiki se sprašujejo, ali bi lahko predsedovanje OVSE nanje negativno vplivalo. Minister Rupel je po srečanju z ruskim kolegom Sergejem Lavrovom v Sofiji povedal, da ima Rusija pozitiven vtis o slovenskem predsedovanju. Lavrovu je takrat tudi pojasnil, da "Slovenija nima svoje agende v smislu, da bi želela v OVSE uveljaviti določene interese, ampak želi tisto, kar obstaja v OVSE, zbrati, med seboj uskladiti in upoštevati tudi stališča Rusije kot ene od zelo pomembnih držav".

Po mnenju Ljubljane bo potrebno v času predsedovanja OVSE predvsem delati na ciljih, ki so uresničljivi, torej tistih, kjer obstajajo dobre možnosti za dosego konsenza; Slovenija pa se lahko izkaže, če bo uspela razviti tak način vodenja organizacije, kjer bo uspešno odigrala vlogo nepristranskega posrednika, zbliževalca interesov in oblikovalca soglasja.

Prednostne naloge dela OVSE v letu 2005 bo minister Rupel uradno predstavil 13. januarja na zasedanju stalnega sveta OVSE na Dunaju. Kot opozarjajo diplomati, pri določanju prioritet dela ne gre v prvi vrsti za prioritete predsedujoče države, ampak za upoštevanje prioritet celotne organizacije in sodelujočih držav, pri čemer bo morala Ljubljana zagotoviti kontinuiteto dela, ki so ga zastavile prejšnje predsedujoče, in uresničiti naloge, določene v Sofiji, ter se seveda odzivati na sprotne pomembne dogodke.

Zunanjega ministra kot predsedujočega OVSE sicer čakajo številna potovanja v tujino, saj je med drugim pristojen za predstavljanje OVSE navzven ter nadzorovanje njenih aktivnosti, povezanih s preprečevanjem konfliktov, kriznim upravljanjem in pokonfliktno obnovo. Tako Rupel v začetku leta načrtuje obiske na sedežu zveze NATO v Bruslju, v Rusiji, Moldaviji in Srednji Aziji. Februarja bo srečanje trojke OVSE in vodstva Evropske unije ter zimsko zasedanje Parlamentarne skupščine OVSE, za marec pa so predvideni obiski na južnem Kavkazu, v ZDA ter pripravljalni seminar za ekonomsko dimenzijo OVSE v Kijevu.

Aprila bo OVSE po napovedih ministra nadaljevala aktivnosti v JV Evropi, v načrtu ima tudi udeležbo na konferenci v Seulu, sestanek o nasilju nad ženskami v Parizu ter nastop v Varnostnem svetu ZN. Maja bo v Varšavi vrh Sveta Evrope, v Pragi bo ekonomski forum, za junij pa je v španski Cordobi napovedana konferenca o antisemitizmu. Julija bodo obeležili 30-letnico OVSE oziroma njene predhodnice KVSE, v Washingtonu bo letna konferenca Parlamentarne skupščine, v načrtu pa je med drugim še srečanje trojke OVSE.

Ob vseh teh potovanjih je nerodno dejstvo, da Slovenija nima vladnega letala. Kot je nedavno dejal premier Janez Janša, vlada položaj glede letala še preučuje. Napovedal je, da bodo z ministri, če bo možno, uporabljali redne letalske lete, sčasoma pa bodo poiskali najboljšo rešitev. Zaradi nalog, ki čakajo Slovenijo, med katerimi je tudi predsedovanje OVSE, pa bo treba iskati še druge možnosti; možen je tudi najem letala, je dodal.

Kandidaturo za predsedovanje OVSE v letu 2005 je že leta 1999 na vrhunskem srečanju organizacije v Carigradu vložil takratni slovenski premier Janez Drnovšek, zunanji ministri držav OVSE pa so odločitev, da bo Slovenija dobila predsedovanje, sprejeli decembra 2002 na zasedanju v Portu. Tako je bil vodja slovenske diplomacije v letu 2004 že član trojke OVSE, v kateri so zunanji ministri trenutno predsedujoče države ter njene predhodnice in naslednice.

Slovenska vlada je za projekt predsedovanja OVSE v proračunih za leta 2004, 2005 in 2006 namenila skupaj dobrih 2,6 milijarde tolarjev, od tega seveda največ, 2,1 milijarde, za čas predsedovanja - leto 2005. Posebno pozornost so namenili tudi izbiri kadrov in med drugim na zunanjem ministrstvu že decembra 2003 ustanovili projektno skupino za OVSE, ki so jo ves čas krepili, tako da zdaj šteje 16 strokovnjakov, večinoma diplomatov. Zdaj je projektna skupina ustanovljena na vladni ravni, vodi pa jo nekdanji zunanji minister Boris Frlec.

Tudi na Dunaju, kjer je sedež OVSE, je Slovenija okrepila svojo misijo. Na njenem čelu je veleposlanik Janez Lenarčič, ki bo leto dni predsedoval stalnemu svetu OVSE. Eden od vrhuncev slovenskega predsedovanja OVSE bo izvedba ministrskega zasedanja organizacije, ki bo 5. in 6. decembra 2005 v Ljubljani, predvidoma na Gospodarskem razstavišču. To bo velik organizacijski zalogaj, saj na srečanju pričakujejo delegacije iz 55 držav OVSE, predstavnike partnerskih držav in drugih mednarodnih organizacij ter številne novinarje. S pripravo zasedanja se ukvarja posebna delovna skupina.

SLOVENCI V OVSE (II) ©
piše Nadja Podobnik

Ljubljana, 30. decembra (STA) - Enoletno slovensko predsedovanje Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) bo izjemno zahtevna naloga, saj gre za organizacijo s kar 55 sodelujočimi državami, katere dejavnosti in strukture so zelo razvejane, poleg tega pa jo ta čas pestijo še notranja nesoglasja. To zahteva tudi močno kadrovsko zasedbo, čemur je Ljubljana že v obdobju priprav na predsedovanje po trditvah predstavnikov MZZ posvetila veliko pozornosti ter skušala poiskati najustreznejše ljudi za uresničitev projekta.

Na čelu diplomatov, ki bodo usmerjali slovensko predsedovanje, bo zunanji minister Dimitrij Rupel kot predsedujoči OVSE, pomagali pa mu bodo vladna projektna skupina za OVSE na čelu z Borisom Frlecem, stalna slovenska misija pri OVSE, ki jo vodi veleposlanik Janez Lenarčič, ter predstavniki ostalih ministrstev, ustanov in služb vlade.

Ministra Rupla (58) v vlogi predsedujočega organizaciji med drugim čakajo številne poti v države OVSE in na krizna območja, sestanki, posvetovanja in konference. Predsedujoči je v obdobju leta dni, ko je na čelu organizacije, namreč odgovoren za izvedbo in usklajevanje aktivnosti OVSE, predstavljanje OVSE navzven ter nadzorovanje njenih aktivnosti, povezanih s preprečevanjem konfliktov, kriznim upravljanjem in pokonfliktno obnovo. Za uresničevanje vseh teh nalog naj bi minister po nekaterih ocenah porabil kar okoli 70 odstotkov svojega časa.

Da bi čim uspešneje izpeljali projekt predsedovanja, je slovenska vlada ustanovila posebno projektno skupino za OVSE in za njenega vodjo prejšnji teden imenovala izkušenega diplomata, nekdanjega vodjo slovenske diplomacije in do pred nedavnim veleposlanika v Haagu Borisa Frleca (68). Slovenija ima sicer projektno skupino za OVSE že od decembra 2003, vendar je bila doslej ustanovljena na ravni zunanjega ministrstva in jo je vodil Aleksander Geržina, še pred njim pa sedanji slovenski veleposlanik v Washingtonu Samuel Žbogar.

Skupaj se v projektni skupini v Ljubljani s projektom predsedovanja OVSE zdaj neposredno ukvarja 12 diplomatov z zunanjega ministrstva, štirje predstavniki drugih resorjev (ministrstev za obrambo in notranje zadeve idr.) ter dve administrativni sodelavki, zunanji minister Rupel pa je po zadnji seji vlade napovedal nadaljnjo krepitev skupine.

Projektna skupina ima pomembno nalogo, saj bo zagotavljala vsebinsko in tehnično podporo dejavnostim zunanjega ministra kot predsedujočega OVSE in stalne misije Slovenije pri OVSE na Dunaju. Zadolžena je za spremljanje dejavnosti v OVSE in aktivno vodenje politike predsedujočega. Pristojna je tudi za preverjanje in potrditev predlogov odločitev ter zagotavlja usklajevanje o vsebini dela znotraj MZZ in z drugimi resornimi ministrstvi. Poleg tega skrbi za stik s sekretariatom OVSE na Dunaju in institucijami OVSE v Varšavi, Haagu in Pragi.

Naporno bo tudi delo stalne misije Slovenije na sedežu OVSE na Dunaju, kjer zdaj deluje 12 diplomatov in štirje administrativni sodelavci. Misija namreč v času predsedovanja vodi celoten proces na Dunaju, kjer potekajo pogajanja, usklajevanja besedil ipd. Tako je pristojna za oblikovanje predlogov, njihovo usklajevanje z drugimi delegacijami, uresničevanje odločitev in vsebinsko pokrivanje delokroga OVSE.

Misijo na Dunaju vodi izredni in pooblaščeni veleposlanik Janez Lenarčič (37), stalni predstavnik Slovenije pri OVSE. Lenarčič, ki ima izkušnje na področju multilateralne diplomacije - med drugim je v času slovenskega predsedovanja Varnostnemu svetu ZN služboval na slovenski misiji pri ZN v New Yorku -, bo leto dni predsedoval stalnemu svetu OVSE, v katerem so veleposlaniki vseh 55 držav OVSE. Drugi člani slovenske misije na Dunaju pa bodo vodili posamezne organe, npr. svetovalni odbor za upravljanje in finance, pododbor za ekonomske in okoljevarstvene zadeve, pripravljalni odbor ipd..

Predsedujoči OVSE lahko imenuje tudi svoje posebne odposlance in morda bo zunanji minister Rupel katerega od njih, če se izkaže potreba za takšno imenovanje, izbral med uglednimi slovenskimi predstavniki. Seveda pa se morajo z imenovanji strinjati vse države OVSE.

OVSE - OD KONFERENCE DO ORGANIZACIJE (III) ©
piše Vesna Rojko

Ljubljana/Dunaj, 30. decembra (STA) - Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je edinstvena in s 55 sodelujočimi državami največja regionalna mednarodna varnostna organizacija, katere nastanek sega v 70. leta prejšnjega stoletja. Kljub številnim spremembam v varnostno-političnih razmerah od njenega nastanka, točneje začetka t.i. helsinškega procesa leta 1973, je za Konferenco o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE), sedaj OVSE, značilno široko razumevanje varnosti, po katerem so zaščita in promocija človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter sodelovanje na gospodarskem in okoljevarstvenem področju enako pomembni za ohranitev miru in stabilnosti kot politično-vojaška vprašanja.

Te tri glavne dimenzije varnosti so medsebojno povezane, soodvisne in komplementarne, skratka nedeljive. Izhajajoč iz takšne opredelitve varnosti imajo sodelujoče države enako vlogo pri zagotavljanju varnosti v Evropi in kot take sodelujejo pri preprečevanju kriz in zmanjševanju nevarnosti poslabšanja že obstoječih kriz. Načelo take kooperativne varnosti je med drugim izraženo tudi v dejstvu, da imajo vse sodelujoče države enak status in da se odločitve praviloma sprejemajo soglasno.

Široko naravo razumevanja varnosti organizacija izraža tudi preko dejavnosti v vseh fazah konfliktov - od opozarjanja in preprečevanja konfliktov do kriznega upravljanja in pokonfliktni obnovi, ki so tudi med glavnimi nalogami OVSE. Mednje sodijo tudi preventivna diplomacija, varstvo človekovih pravic, nadzor nad orožjem, ukrepi za krepitev zaupanja in varnosti, krepitev civilne družbe, demokratizacija, izgradnja institucij, opazovanje volitev, vzpostavitev sodnega sistema, usposabljanje policije ter boj proti terorizmu, organiziranemu kriminalu in trgovini z ljudmi.

OVSE je sicer edinstvena organizacija. Na eni strani po mednarodnem pravu nima pravnega statusa, tako da so so njene odločitve za sodelujoče države politično in ne pravno obvezujoče. Po drugi pa ima večino atributov mednarodnih organizacij, kot so stalni organi odločanja, stalni sedež (na Dunaju), institucije, stalno osebje, redni proračun ter misije in urade v različnih državah.

Zgodovina OVSE sega v sredino 60. let prejšnjega stoletja, ko je takratna Sovjetska zveza v času popuščanja napetosti med hladno vojno in povečanju stikov med Zahodom in Zahodom predlagala sklic Evropske varnostne konference, ki bi sprejela pravno zavezujoč tekst, s katerim bi potrdili obstoječe meje v Evropi in postavili okvir gospodarskega sodelovanja med Vzhodom in Zahodom. Zamisel so takoj pozdravile evropske nevtralne in neuvrščene države, sklic konference pa je postal mogoč, ko je SZ v začetku 70. let pristala na pogoje zveze NATO, med katerimi so bili sodelovanje ZDA in Kanade na konferenci ter štiristranski dogovor o vnovični potrditvi statusa Berlina.

Tako se je lahko začel t.i. helsinški proces, katerega začetek označuje otvoritev Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE) v Helsinkih 3. julija 1973. V tej prvi fazi procesa, ki je trajala do 9. julija, je 35 zunanjih ministrov iz vseh evropskih držav (razen Albanije), ZDA in Kanade sprejelo t.i. modro knjigo in predstavilo stališča svojih vlad glede varnosti in sodelovanja v Evropi ter nadaljnjega delovanja konference. Na srečanju od 30. julija do 1. avgusta 1975 je 35 predsednikov držav oziroma vlad v Helsinkih podpisalo Helsinško sklepno listino. Z njenim podpisom so se države dogovorile za nadaljevanje s konferenco začetega multilateralnega procesa.

Helsinška sklepna listina, ki pomeni temeljni dokument OVSE, potrjuje deset načel miroljubnega sožitja (t.i. helsinški dekalog), s katerimi so bili vzpostavljeni temeljni standardi o odnosih med državami ter standardi ravnanja držav do svojih državljanov. Ta načela so: 1. suverena enakost držav; 2. izogibanje grožnji s silo in njeni uporabi; 3. nedotakljivost meja; 4. ozemeljska celovitost držav; 5. mirno reševanje sporov; 6. nevmešavanje v notranje zadeve; 7. spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin; 8. enakopravnost in samoodločba narodov; 9. sodelovanje med državami; ter 10. izpolnjevanje obveznosti po mednarodnem pravu. Vzpostavljene so bile tudi že omenjene tri dimenzije sodelovanja.

S helsinškim procesom so države udeleženke dobile stalen kanal komunikacije, pravila obnašanja in dolgoročen program sodelovanja. Proces je tako podprl stabilizacijo in miroljubne spremembe v Evropi. "Evropeiziral" pa je tudi bipolarno ozračje s tem, da je v evropskem sistemu varnosti vzpostavil neuvrščene in nevtralne države kot enakopravne članicam Varšavskega pakta in zveze NATO. Človekove pravice, dolgo tabu v odnosih Vzhoda in Zahoda, pa so s helsinško listino postale legitimni predmet dialoga. V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je tako KVSE prispevala k preseganju ideoloških delitev.

S padcem komunizma, ki ga je simboliziral padec Berlinskega zidu konec leta 1989, se je dramatično spremenila evropska varnost, z njo pa tudi KVSE, ki je morala svoje aktivnosti prilagoditi nastalim razmeram in prevzeti nove naloge. Tako je bila 21. novembra 1990 podpisana Pariška listina za novo Evropo, ki je postavila prve temelje za institucionalizacijo KVSE kot foruma za politične konzultacije. V tem okviru so se med drugim dogovorili za politične konzultacije na ravni predsednikov držav oziroma vlad vsaki dve leti, pa tudi, da se zunanji ministri sestajajo najmanj enkrat letno kot formalni svet. Oblikovan je bil tudi sekretariat, center za preprečevanje konfliktov in urad za svobodne volitve. Aprila leta 1991 je bila ustanovljena Parlamentarna skupščina KVSE.

Po razpadu nekdanje Jugoslavije in Sovjetske zveze so zaradi novih nevarnosti in izzivov evropski varnosti in potrebe po skoraj dnevnih akcijah pospešili in razširili proces institucionalizacije. Tako so leta 1992 med drugim oblikovali položaj generalnega sekretarja, prva dolgoročna misija KVSE pa je bila napotena na Kosovo, Sandžak in v Vojvodino jeseni leta 1992. KVSE se je tako v začetku 90. let iz procesa razvila v organizacijo, kar je logično vodilo v njeno preimenovanje v Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi. Odločitev je bila sprejeta na vrhu v Budimpešti decembra 1994, stopila pa veljavo 1. januarja 1995.

Ob tem so se organi preimenovali - med drugim Svet KVSE v ministrski svet. Povečale so se pristojnosti predsedujočega OVSE, generalnega sekretarja, visokega komisarja za narodne manjšine ter urada za demokratične institucije in človekove pravice (ODIHR). Slednji je med pomembnejšimi organi OVSE, saj je tisti, ki določa volilne opazovalce in skrbi za demokratičnost volitev. Visoki komisar za narodne manjšine je pristojen za zgodnje ugotavljanje in reševanje medetničnih napetosti, ki bi lahko ogrozile mir. Ministrski svet, na katerem se sestajajo zunanji ministri držav praviloma enkrat letno oziroma v letih, ko ni vrha, potrjuje odločitve, ki jih sprejema stalni svet OVSE. Ta je glavni organ za sprejemanje odločitev in politični dialog. V njem so stalni predstavniki držav pri OVSE, ki se enkrat tedensko (praviloma ob četrtkih) sestajajo na Dunaju.

Na vrhunskih zasedanjih se predsedniki vlad oziroma držav sestajajo praviloma na dve leti, a jih je bilo doslej le šest, nazadnje v Carigradu leta 1999, ko so sprejeli Listino o evropski varnosti, s katero so določili vlogo organizacije v novem stoletju. Velikega pomena za delovanje organizacije je tudi predsedujoči OVSE, minister za zunanje zadeve države, ki tisto leto predseduje OVSE. Odgovoren je za izvedbo in usklajevanje aktivnosti OVSE, pri čemer mu pomagajo generalni sekretar, ki je njegov predstavnik, in ministrska trojka. Parlamentarna skupščina OVSE pa trenutno šteje 317 poslancev iz sodelujočih držav in se sestaja dvakrat letno.

Kljub institucionalizaciji in novim nalogam v skladu z varnostnimi spremembami pa se ni spremenil značaj organizacije, saj še vedno v prvi vrsti ostaja instrument zgodnjega preprečevanja in opozarjanja na konflikte ter kriznega upravljanja. Tudi v sodobnosti pa ji ne manjka izzivov, saj se že nekaj času sooča z notranjimi nesoglasji, predvsem z nezadovoljstvom nekaterih članic Skupnosti neodvisnih držav na čelu z Rusijo, ki so v Moskovski deklaraciji in Pozivu iz Astane zahtevale reformo OVSE, saj menijo, da ima dvojna merila pri obravnavi težav na območju njihovih držav.

ORGANI, INSTITUCIJE IN STRUKTURA OVSE (IV) ©
pripravil Mihael Šuštaršič

Ljubljana/Dunaj, 30. decembra (STA) - Ko bo Slovenija s 1. januarjem 2005 prevzela predsedovanje Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), bo prevzela tudi vodenje in upravljanje strukture te organizacije. OVSE po mednarodnem pravu sicer nima pravnega statusa mednarodne organizacije, kljub temu pa ima številne lastnosti le-teh - ima stalne organe odločanja, stalni sedež in institucije, stalno osebje, redni proračun in misije ter urade v številnih državah. Glavni organ organizacije je stalni svet, med organe odločanja pa spadajo še forum za varnostno sodelovanje, visoki svet in ekonomski forum. Za OVSE so še posebej pomembna vrhunska zasedanja, ki potekajo praviloma vsaki dve leti, vmes pa se sestaja ministrski svet. Za izvajanje političnih odločitev pa ima organizacija tudi razvejano strukturo pomožnih organov in institucij. Med najpomembnejšimi je zagotovo predsedujoči OVSE; z novim letom bo to postal slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel.

ORGANI ODLOČANJA
STALNI SVET je glavni organ OVSE za sprejemanje odločitev, politični dialog in razpravo. Sestavljajo ga stalni predstavniki sodelujočih držav pri OVSE, ki se enkrat tedensko (praviloma ob četrtkih) sestajajo na Dunaju in obravnavajo aktualno dogajanje na vseh področjih delovanja ter sprejemajo odločitve glede nadaljnjih aktivnosti. Stalni svet se občasno sestaja na ravni političnih direktorjev kot okrepljeni stalni svet. Poleg formalnih zasedanj stalnega sveta potekajo na Dunaju tudi številni neformalni sestanki ter sestanki posameznih odborov, ki omogočajo izmenjavo mnenj glede številnih zadev, obravnavanih v okviru OVSE.

FORUM ZA VARNOSTNO SODELOVANJE enkrat tedensko na Dunaju razpravlja in sprejema odločitve glede vojaških vidikov varnosti in stabilnosti na področju OVSE. Ima samostojen mandat in lasten štirimesečni ciklus predsedovanja, ločen od predsedovanja OVSE. Glavni cilji so pogajanja o nadzoru nad orožjem, razorožitvi in ukrepih za krepitev varnosti in zaupanja; redne konzultacije in intenzivno sodelovanje pri zadevah, povezanih z varnostjo; zmanjševanje tveganja konfliktov in uresničevanje dogovorjenih ukrepov.

VISOKI SVET, ki ga sestavljajo politični direktorji z zunanjih ministrstev držav OVSE, pripravlja delo in uresničuje odločitve ministrskega sveta, hkrati pa tudi nadzira in usklajuje delo OVSE v času med zasedanji tega organa. Proces institucionalizacije OVSE je sicer številne naloge visokega sveta prenesel na stalni svet, zato se je visoki svet od leta 1997 letno v Pragi sestajal le še kot EKONOMSKI FORUM, ki naj bi spodbujal dialog o tranziciji in razvoju v tržno gospodarstvo. Ta forum predstavlja priložnost za izmenjavo pogledov na aktualna ekonomska vprašanja ter predstavitev praktičnih rešitev razvoja sistema prostega trga in gospodarskega sodelovanja med državami.

VRHUNSKO ZASEDANJE je najvišji politični organ za določanje prednostnih usmeritev in nalog organizacije. Predsedniki držav oz. vlad držav OVSE se sestajajo praviloma vsaki dve leti. Zadnje tako zasedanje je bilo leta 1999 v Carigradu. Pred vsakim vrhunskim zasedanjem poteka tudi PREGLEDNA KONFERENCA, na kateri preučijo aktivnosti in uresničevanje sprejetih odločitev in zavez ter pripravijo osnutke dokumentov, odločitve in izjave, ki naj bi jih sprejeli na vrhunskem zasedanju.

MINISTRSKI SVET se na ravni zunanjih ministrov sodelujočih držav OVSE sestaja v letih, ko ni vrhunskih zasedanj. Na zasedanju zunanji ministri razpravljajo o vseh pomembnih zadevah s področja delovanja OVSE, pregledajo in ocenijo aktivnosti organizacije ter zagotovijo njihovo usklajenost z osnovni političnimi cilji OVSE. Sprejemajo tudi odločitve glede nadaljnjega dela. Ministrskemu svetu, ki praviloma poteka v predsedujoči državi, predseduje predsedujoči OVSE.

SEDEŽ OVSE: Organizacija ima sedež na Dunaju. Nekateri uradi in institucije, ki delujejo v njenem okviru, so še v Koebenhavnu, Ženevi, Haagu, Pragi in Varšavi. Poleg teh deluje tudi 18 terenskih misij na področju Jugovzhodne Evrope, Vzhodne Evrope, Kavkaza in Srednje Azije.

OSTALE STRUKTURE IN INSTITUCIJE
PREDSEDUJOČI OVSE je minister za zunanje zadeve države, ki tisto leto predseduje OVSE. Odgovoren je za izvedbo in usklajevanje aktivnosti OVSE, pri čemer mu pomagajo GENERALNI SEKRETAR in MINISTRSKA TROJKA OVSE, t.j. prejšnji, sedanji in prihodnji predsedujoči organizaciji. Osrednje naloge predsedujočega obsegajo pripravo dnevnega reda dela, koordinacijo aktivnosti posameznih organov in institucij OVSE, predstavljanje organizacije navzven ter nadzorovanje aktivnosti, povezanih s preprečevanjem konfliktov, kriznim upravljanjem in pokonfliktno obnovo.

PARLAMENTARNA SKUPŠČINA, ki trenutno šteje 317 poslancev iz sodelujočih držav OVSE in se sestaja dvakrat letno, naj bi spodbujala večjo vključenost predstavnikov nacionalnih parlamentov v aktivnosti OVSE, zlasti na področju krepitve demokratičnih institucij v državah OVSE, pri razvoju in promoviranju mehanizmov za preprečevanje in reševanje konfliktov ter razvoju institucij OVSE. Posebej aktivna je na področju opazovanja volitev. Sedež sekretariata Parlamentarne skupščine je v Koebenhavnu, predsednik skupščine pa je Alcee Hastings.

GENERALNI SEKRETAR deluje kot predstavnik predsedujočega OVSE, njegove naloge pa so upravljanje s strukturami in operacijami OVSE, pa tudi aktivno sodelovanje s predsedujočim OVSE pri pripravi in vodenju sestankov ter predstavljanje politike in delovanja OVSE v mednarodnem okviru. Prav tako redno poroča organom OVSE o aktivnostih sekretariata in terenskih misij ter pripravlja letno poročilo OVSE. Generalnega sekretarja na predlog predsedujoče države za tri leta potrdi ministrski svet z možnostjo podaljšanja za dve dodatni leti. Funkcijo generalnega sekretarja OVSE trenutno opravlja Jan Kubiš.

SEKRETARIAT pod vodstvom GENERALNEGA SEKRETARJA zagotavlja administrativno podporo zasedanjem stalnega sveta, vodenje arhiva OVSE, distribucijo dokumentov na zahtevo sodelujočih držav, informiranje javnosti o glavnih aktivnostih OVSE ter operativno podporo celotni organizaciji. Sekretariat ima sedež na Dunaju, sestavljajo pa ga URAD GENERALNEGA SEKRETARJA, KOORDINATOR EKONOMSKIH IN OKOLJEVARSTVENIH AKTIVNOSTI OVSE, CENTER ZA PREPREČEVANJE KONFLIKTOV, ODDELEK ZA ČLOVEŠKE VIRE, ODDELEK ZA UPRAVLJANJE IN FINANCE ter URAD SEKRETARIATA V PRAGI.

URAD ZA DEMOKRATIČNE INSTITUCIJE IN ČLOVEKOVE PRAVICE s sedežem v Varšavi je glavna institucija za promocijo demokratičnih volitev, praktično podporo pri vzpostavljanju demokratičnih institucij in sistema človekovih pravic, krepitev civilne družbe in vladavine prava, pa tudi institucija za zgodnje ugotavljanje in preprečevanje konfliktov. Urad je tudi kontaktna točka za vprašanja Romov in Sintov. Funkcijo direktorja urada opravlja Christian Strohal.

VISOKI KOMISAR ZA NARODNE MANJŠINE je zadolžen za zgodnje ugotavljanje in reševanje medetničnih napetosti, ki bi lahko ogrozile mir, stabilnost in prijateljske odnose med sodelujočimi državami OVSE, deluje pa predvsem kot instrument preventivne diplomacije. Deluje neodvisno od vseh vpletenih strani ter promovira dialog, zaupanje in sodelovanje. Sedež ima v Haagu. Funkcijo opravlja Rolf Ekeus.

POSEBNI PREDSTAVNIK ZA BOJ PROTI TRGOVINI Z LJUDMI deluje na področju celostnega pristopa do problematike trgovanja z ljudmi. Zadolžen je za izvajanje akcijskega načrta OVSE za boj zoper trgovino z ljudmi. Funkcijo opravlja Helga Konrad.

PREDSTAVNIK ZA SVOBODO MEDIJEV spremlja razvoj medijev v državah OVSE, pomaga vladam pri spodbujanju svobode, neodvisnosti in pluralizacije medijev ter opozarja v primeru kršitev svobode izražanja. Funkcijo predstavnika za svobodo medijev opravlja Miklos Haraszti.

Med ostalimi strukturami OVSE je potrebno izpostaviti še OSEBNE PREDSTAVNIKE PREDSEDUJOČEGA za posamezna pomembna področja; SODIŠČE ZA SPRAVO IN ARBITRAŽO, ki naj bi reševalo spore med sodelujočimi državami OVSE, a doslej na sodišče ni bil naslovljen še noben primer; LETNO PREGLEDNO VARNOSTNO KONFERENCO, ki predstavlja forum za izmenjavo mnenj o aktualnih zadevah OVSE ter za oblikovanje smernic nadaljnjega delovanja; PRIPRAVLJALNI ODBOR STALNEGA SVETA, ki predstavlja forum za formalne politične konzultacije ter pripravlja odločitve, ki jih sprejme stalni svet, in dokumente, ki bodo posredovani ministrskemu svetu; SVETOVALNI ODBOR ZA UPRAVLJANJE IN FINANCE, ki je zadolžen za oblikovanje letnega proračuna OVSE; KONTAKTNI SKUPINI partnerskega sodelovanja OVSE s t.i. sredozemskimi partnerji za sodelovanje, (Alžirija, Egipt, Izrael, Jordanija, Maroko, Tunizija) ter petimi azijskimi državami, t.i. partnerji za sodelovanje, (Afganistan, Japonska, Južna Koreja, Mongolija in Tajska); nenazadnje pa tudi ostale DELOVNE SKUPINE IN NEFORMALNE ODPRTE SKUPINE PRIJATELJEV, katerih namen je zagotavljanje večje preglednosti in učinkovitosti pri konzultacijah s sodelujočimi državami.

TERENSKE MISIJE OVSE (V) ©
piše Polona Štekar

Ljubljana/Dunaj, 30. decembra (STA) - Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) ima za izvajanje svojih dejavnosti na voljo instrument terenskih misij, katerih naloge so dolgoročno preprečevanje konfliktov, krizno upravljanje, reševanje konfliktov in pokonfliktna obnova. S tovrstnimi misijami je OVSE navzoča v JV Evropi, Vzhodni Evropi, na Kavkazu in v Srednji Aziji. V 16 državah teh regij ima 18 misij, v katerih deluje kakih 3500 ljudi, od tega približno tri četrtine lokalnega osebja.

Mandati, sestava in delovanje misij so različni, vendar so njihove osnovne naloge s področja človekove dimenzije, ki zadevajo predvsem vzpostavitev demokratičnih sistemov in pravne države. Misije lahko tako nudijo pomoč in nasvete na vseh področjih, za katera se dogovorita OVSE in gostujoča država. Odločitev o namestitvi terenske misije sicer sprejme stalni svet OVSE v soglasju z državo gostiteljico.

Vse misije OVSE so ta čas vzhodno ali južno od Dunaja, kar pa je po oceni visokega predstavnika OVSE, ki je želel ostati neimenovan, "življenjsko dejstvo", saj je Zahodna Evropa območje Evropske unije z uveljavljenimi standardi. Na očitek nekaterih držav, predvsem Rusije, da ni naloga misij OVSE približevati držav gostiteljic Evropski uniji ali zvezi NATO, pa je odvrnil, da se te države same želijo prilagoditi standardom kot veljajo v evroatlantskih povezavah.

Najštevilčnejše so misije OVSE v JV Evropi, ki so navzoče v Albaniji, BiH, na Hrvaškem, v SČG, na Kosovu in v Makedoniji. Na Hrvaškem se misija OVSE ukvarja predvsem z vračanjem beguncev, reformo sodstva in medijev ter spoštovanjem pravic manjšin. Čeprav se njen mandat skoraj v celoti prekriva z zahtevami, ki jih je Hrvaški na poti do članstva postavila EU, pa bo OVSE v državi ostala tudi v letu 2005, vendar bo svojo misijo zmanjšala.

V BiH je misija OVSE pristojna za vzpostavljanje miru, stabilnosti in demokracije v državi v skladu z Daytonskim mirovnim sporazumom, ki bo prav leta 2005 praznoval deseto obletnico. V Makedoniji je naloga misije preventivna diplomacija na podlagi Ohridskega okvirnega sporazuma.

Naloga misije OVSE v SČG je med drugim omogočiti normalizacijo razmer v etnično mešanih občinah na jugu Srbije, reforme na področju boja proti korupciji in organiziranemu kriminalu, pluralizacijo medijev in demokratični nadzor nad vojsko. Na Kosovu pa je OVSE v okviru misije ZN UNMIK pristojen za demokratizacijo in izgradnjo institucij, organizacijo in nadzor nad potekom volitev, medije, nadzor nad spoštovanjem človekovih pravic, vzpostavitev pravne države in usposabljanje policije. Leto 2005 naj bi bilo sicer prelomno za Kosovo, saj naj bi se, po preučitvi uresničevanja standardov v ZN, začela pogajanja o končnem statusu pokrajine.

V Vzhodni Evropi so misije OVSE v Belorusiji, Moldaviji in Ukrajini. Naloga misije v Moldaviji je predvsem posredovati v pogajanjih med moldavsko vlado in oblastmi v Pridnestrski republiki, v kateri živi pretežno rusko govoreče prebivalstvo. Ta je leta 1992 razglasila neodvisnost, ki je Kišinjov ne priznava, na njenem ozemlju pa je nameščena precejšnja količina ruskega orožja, ki naj bi ga Moskva umaknila, a ga še ni.

Rusija, ki sodi med države brez misij, je izrazila svoje nezadovoljstvo, ko sta bili konec leta 2001 zaprti misiji OVSE v Latviji in Estoniji, kjer živi močna ruska manjšina. Leta 2003 pa se je zaprla tudi posebna misija v Čečeniji. Po navedbah virov v OVSE Rusija sicer želi navzočnost OVSE v tej republiki, vendar brez politične vloge. Možnosti ponovne misije v Čečeniji so tako majhne, pogovori pa tečejo v smeri odprtja posebne pisarne, npr. v Bruslju.

Na Kavkazu je OVSE z misijami prisoten v Armeniji, Azerbajdžanu, Gorskem Karabahu in Gruziji. V Gorskem Karabahu si OVSE prizadeva oblikovati dogovor glede dokončnega statusa te armenske etnične enklave znotraj Azerbajdžana, ki jo nadzorujejo armenske sile. Potem ko je Gorski Karabah leta 1991 razglasil neodvisnost, se je med Azerbajdžanom in Armenijo vnela vojna, ki se je končala leta 1994 s premirjem, vendar pa državi nista nikoli sklenili mirovnega sporazuma.

V Gruziji je OVSE med drugim navzoč za pomoč pri mirni rešitvi sporov v Južni Osetiji in Abhaziji, pa tudi za nadzor meje s Čečenijo, Ingušetijo in Dagestanom. Abhazija je leta 1992 razglasila neodvisnost od Gruzije, vendar pa njene vlade ne priznavajo ne v Tbilisiju ne v mednarodni skupnosti. S podporo Moskve je Abhazija leta 1993 s svojega območja pregnala gruzijske vladne sile, premirje pa od leta 1994 nadzorujejo mirovne sile Skupnosti neodvisnih držav (SND).

Južna Osetija je že leta 1989 glasovala za združitev z rusko republiko Severna Osetija, vendar je odločitev gruzijski parlament preklical. Po neodvisnosti Gruzije leta 1991 so izbruhnili spopadi med južnoosetijskimi silami in gruzijsko vojsko, ki so jih ustavili z mirovnim sporazumom leta 1992 in s prihodom ruskih mirovnih sil v regijo. Leta 1996 sta se strani sporazumeli o mirni rešitvi spora, vendar se o dokončnem statusu območja nista dogovorili. Napetosti med Tbilisijem in Činvalijem so se znova zaostrile letos, ko se je gruzijski predsednik Mihail Sakašvili zavezal, da bo Južno Osetijo spet spravil pod osrednjo gruzijsko oblast.

V Srednji Aziji pa ima OVSE svoje misije v Kazahstanu, Kirgizistanu, Tadžikistanu, Turkmenistanu in Uzbekistanu. Glavne naloge organizacije v regiji so boj proti trgovini z orožjem, boj proti verskim ekstremizmom, oblikovanje zakonodaje na področju volitev in medijev, reforma sodstva in dejavnosti na področju gospodarstva.

Najtrši oreh za organizacijo je v tej regiji sicer Turkmenistan, ki je deležen mnogih kritik o kršitvah človekovih pravic. V zadnjem v nizu spornih odločitev je vlada v Aškabadu zavrnila prisotnost opazovalcev OVSE na nedavnih parlamentarnih volitvah, čeprav je Turkmenistan kot član organizacije na volitve dolžan povabiti njene opazovalce. OVSE, edina mednarodna organizacija v tej državi, si sicer prizadeva vzpostaviti stik z oblastmi predvsem preko gospodarsko-okoljevarstvene dimenzije.

OVSE IN OPAZOVANJE VOLITEV (VI) ©
piše Polona Štekar

Ljubljana/Varšava, 30. decembra (STA) - Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je v okviru skrbi za človekove pravice, t.i. človekove dimenzije svojega delovanja, pristojna za opazovanje volitev v 55 sodelujočih državah. V skladu z dokumentom iz Koebenhavna iz leta 1990 so te na volitve dolžne povabiti opazovalce organizacije. Urad OVSE za demokratične ustanove in človekove pravice (ODIHR) s sedežem v Varšavi pa odloči, na katere volitve bo opazovalce poslal.

ODIHR je glavna ustanova OVSE, pristojna za promocijo demokratičnih volitev. Ustanovljen je bil leta 1990, danes pa zaposluje več kot 100 ljudi, ki so dejavni na vsem območju OVSE. Njegovi predstavniki nadzirajo lokalne in nacionalne volitve, nudijo tehnično pomoč pri njihovi izvedbi in pomagajo pri preverjanju volilne zakonodaje. ODIHR je sicer pristojen tudi za praktično podporo pri vzpostavljanju demokratičnih ustanov in sistema človekovih pravic ter za krepitev civilne družbe in vladavine prava.

Vsako leto ODIHR pošlje v sodelujoče države OVSE na tisoče volilnih opazovalcev, ki ugotavljajo, kako države izpolnjujejo zaveze glede volilnih standardov. Pri nadziranju volitev ODIHR poleg svojih sodelavcev angažira opazovalce, ki jih pošljejo sodelujoče države OVSE. Za opazovanje volitev ima urad skrbno izdelano metodologijo, ki upošteva vse vidike volilnega procesa pred volitvami, na volilni dan in po njem. Opazovalne misije ocenjujejo, ali volitve spoštujejo načela univerzalnosti, enakosti, poštenosti, tajnosti, svobode, transparentnosti in preverljivosti.

Urad ima mandat za dolgoročne opazovalce, ki jih napotijo sodelujoče države, nato pa po vsej gostujoči državi približno šest tednov ocenjujejo volilno administracijo, politično kampanjo in vprašanja človekovih pravic, ki so povezana z volitvami. Kratkoročni opazovalci medtem prispejo v državo tik pred volilnim dnem in po vsej državi nadzirajo oddajo in preštevanje glasov. Kmalu po volitvah izdajo predhodno poročilo, običajno v obliki skupne izjave z ostalimi mednarodnimi organizacijami, ki sodelujejo pri opazovanju volitev.

ODIHR analizira predhodne ugotovitve v tesnem sodelovanju s Parlamentarno skupščino OVSE, Parlamentarno skupščino Sveta Evrope in Evropskim parlamentom, če so ti navzoči na volitvah. Končno poročilo o volitvah ODIHR objavi v roku enega meseca po koncu volilnega procesa. Sodelujoče države so se na vrhu OVSE v Carigradu leta 1999 zavezale, da bodo upoštevale ocene in priporočila ODIHR glede volitev.

OVSE je s svojimi opazovalci sodelovala na različnih volitvah - od ZDA do Rusije, od Španije do Uzbekistana. Na volitve je organizacijo povabila tudi Slovenija, vendar se je ODIHR odločil, da opazovalcev v državo ne bo poslal. Potem ko je OVSE nadziral parlamentarne (leta 2003) in predsedniške volitve (leta 1997) na Hrvaškem, njegovih opazovalcev na predsedniških volitvah v tej državi 2. januarja 2005 ne bo. Vabila na decembrske parlamentarne volitve pa OVSE ni dobil od Turkmenistana, čeprav bi ga bila ta država dolžna povabiti.

Poročilo, ki ga po nadziranju volilnega procesa v neki državi izda OVSE običajno v sodelovanju z drugimi mednarodnimi organizacijami, je pogosto tisti pokazatelj poštenosti in pravilnosti volitev, ki ga nato upošteva mednarodna skupnost. Tako so na primer po oktobrskih parlamentarnih volitvah in referendumu v Belorusiji opazovalci OVSE ugotovili, da proces ni izpolnjeval demokratičnih standardov, čemur so sledile sankcije EU proti visokim beloruskim predstavnikom. "Čeprav je OVSE brez zob, so tu drugi, ki lahko ugriznejo," je pojasnil predstavnik organizacije, ki je želel ostati neimenovan.

Negativna ocena, ki so jo OVSE in druge mednarodne organizacije dale drugemu krogu ukrajinskih predsedniških volitev 21. novembra, je bila vzrok za dvom EU in ZDA v demokratičnost in transparentnost volitev. Ponovljen drugi krog ukrajinskih volitev 26. decembra je medtem OVSE ocenila pozitivno in menila, da je Ukrajina z njim naredila napredek pri približevanju mednarodnim standardom svobodnih in pravičnih volitev.

Prav ukrajinske volitve pa so dober pokazatelj različnosti mnenj med Vzhodom in Zahodom, ki vlada ta čas v OVSE. Medtem ko so opazovalci iz OVSE, Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, Evropskega parlamenta in Parlamentarne skupščine zveze NATO ponovljeni drugi krog volitev ocenili kot korak naprej pri izpolnjevanju demokratičnih standardov, pa je Rusija izrazila dvom v objektivnost opazovalcev OVSE. "Zaradi razhajanj v ocenah OVSE in opazovalcev Skupnosti neodvisnih držav glede volitev v Ukrajini, pa tudi v Uzbekistanu, smo se prisiljeni vprašati o stopnji objektivnosti mednarodnega monitoringa volilnega procesa," je sporočilo rusko zunanje ministrstvo.

Opazovalci OVSE pa so bili letos prvič navzoči tudi na volitvah zunaj območja svojih držav, in sicer na predsedniških volitvah v Afganistanu 9. oktobra. Uradnih ocen o veljavnosti volitev sicer niso podajali. Vse več pa je predlogov za opazovanje volitev v še drugih državah zunaj območja OVSE. Tako predvsem ZDA želijo, da bi se organizacija pozitivno odločila glede opazovalne misije na volitvah novega palestinskega voditelja, ki bodo predvidoma 9. januarja 2005, in na splošnih volitvah v Iraku, predvidenih za 30. januar 2005.

OVSE V ŠTEVILKAH (VII) ©
piše Nadja Podobnik

Ljubljana/Dunaj, 30. decembra (STA) - Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je največja regionalna varnostna organizacija na svetu, saj združuje kar 55 držav - vse evropske, pa tudi ZDA, Kanado ter več srednjeazijskih držav. Skupaj imajo sodelujoče države skoraj 1,2 milijarde prebivalcev. Med sodelujočimi državami je 46 članic Sveta Evrope, 26 članic zveze NATO in 25 članic Evropske unije, vse pa so članice Organizacije Združenih narodov.

V sami organizaciji in njenih ustanovah je zaposlenih okoli 370 ljudi, kako pomembno je njeno delo na terenu, pa potrjuje dejstvo, da je v 18 misijah OVSE na terenu zaposlenih okoli 3500 ljudi, od tega približno 1000 mednarodnih sodelavcev, ostali pa so predstavniki lokalnega osebja.

Kljub temu je proračun OVSE relativno skromen, saj je npr. leta 2003 znašal slabih 186 milijonov evrov, letos pa celo nekaj manj. To je primerljivo s tem, kar denimo Evropska unija namenja zgolj za Hrvaško. Proračun je danes vseeno precej večji kot pred leti, saj je npr. še leta 1993 preračunano znašal le 12 milijonov evrov.

V letu 2005, ko bo OVSE predsedovala Slovenija, naj bi proračun organizacije, ki sicer še ni potrjen, znašal 179 milijonov evrov. Več kot 80 odstotkov proračuna organizacija namenja za misije in druge dejavnosti na terenu.

Slovenija je doslej prispevala 0,14-odstotni delež v proračun OVSE za misije ter 0,19-odstotni delež v njen splošni proračun, kar je v letu 2004 skupaj pomenilo 270.000 evrov. Poslej bo ta delež v odstotkih nekoliko večji, saj je OVSE sprejela odločitev o spremembi lestvic prispevkov, tako da bo v skladu z metodologijo, ki jo uporabljajo v ZN. Dokončne odločitve o lestvicah prispevkov sicer še ni in tudi proračun OVSE za leto 2005 tako še ni sprejet.

Članice OVSE so Albanija, Andora, Armenija, Avstrija, Azerbajdžan, Belorusija, Belgija, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Ciper, Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija, Gruzija, Grčija, Hrvaška, Irska, Islandija, Italija, Kanada, Kazahstan, Kirgizistan, Latvija, Liechtenstein, Litva, Luksemburg, Madžarska, Makedonija, Malta, Moldavija, Monako, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Romunija, Rusija, San Marino, Slovaška, Slovenija, Srbija in Črna gora, Sveti sedež, Španija, Švedska, Švica, Tadžikistan, Turčija, Turkmenistan, Ukrajina, Uzbekistan, Velika Britanija in Združene države Amerike.

OVSE ima tudi 11 partnerskih držav. Njene sredozemske partnerice za sodelovanje so Alžirija, Egipt, Izrael, Jordanija, Maroko in Tunizija, azijske partnerice za sodelovanje pa Afganistan, Japonska, Južna Koreja, Mongolija in Tajska.

© Pravice pridržane. Vsaka uporaba besedila ali njegovega dela je dovoljena le s predhodnim soglasjem avtorja.

- Prispevek v elektronski obliki .pdf
(slovensko besedilo - 152 kB)

V središču

Sklepno poročilo in ocena predsedovanja Slovenije OVSE, 267 kB >>>

OSCE Chairmanship Newsletter >>>

Kontakt

Ministrstvo za zunanje zadeve
Prešernova 25
SI- 1000 Ljubljana
Telefon: +386 1 478 2000
Telefaks:+386 1 478 2340
E-pošta: gp.mzz@gov.si

o strani >>>