Radio Slovenija, 17.1.2005
STUDIO OB 17H ©
Andrej Stopar, Ljubljana

ANDREJ STOPAR (voditelj): Spoštovani poslušalci, poslušalke, lepo pozdravljeni. V današnji oddaji bomo govorili o, za mnoge abstraktni temi, ki pa bo v letošnjem letu dodobra zaposlila slovensko diplomacijo in s tem tudi precej pozornosti v javnosti. Gre seveda za slovensko predsedovanje OVSE. Prejšnji teden, natančneje v četrtek in petek, je predsedujoči OVSE, zunanji minister Dimitrij Rupel, na Dunaju, kjer je sedež organizacije, predstavil prednostne naloge, s katerimi se bo Slovenija skušala odzvati, na že nekaj časa nezavidljive, razmere v organizaciji in usmerjati njeno delo v letošnjem letu. Slišali boste niz različnih pogledov na trenutne razmere v organizaciji in pričakovanj v zvezi s slovenskim predsedovanjem. Za slovenske medije sta pretekli teden na Dunaju spregovorila ameriški in ruski veleposlanik pri OVSE, Stephen Minikes in Aleksej Borodavkin. Posebej za Radio Slovenija pa še Helga Konrad, posebna predstavnica OVSE za boj proti trgovini z ljudmi in Lamberto Zannier, drugi človek OVSE na Dunaju in direktor centra za preprečevanje konfliktov. Slišali boste tudi razmišljanje doktorja Wolfganga Celnerja, s centra za raziskave OVSE na Inštitutu za mirovne raziskave in varnostno politiko iz Hamburga. V studiu pa pozdravljam doktorja Vojka Bučarja, profesorja mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Dobrodošli profesor Bučar.

VOJKO BUČAR (profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani): Pozdravljeni.

STOPAR: Predlagam, da najprej prepustimo besedo ministru Ruplu in skupaj prisluhnemo, kaj je zunanji minister Rupel povedal o potezah slovenskega predsedovanja, po petkovih pogovorih s predstavniki predsedujoče trojke.

DIMITRIJ RUPEL (zunanji minister in predsedujoči OVSE): Slovenija izvršuje to, kar naroča organizacija in to kar se dogovorimo na sestankih, to kar je bilo včeraj na plenarnem sestanku, to kar je danes v trojki. Mi bomo lahko le malo premikali krmilo te velike organizacije, ki vsebuje, kot veste, 55 držav. Jaz bom poskušal dajati prednost tistim problemom in regijam, ki so nam najbližje in ki jih najbolj razumemo, pri katerih se zdijo rešitve najbližje. Vsekakor pa se ne bo mogoče izogniti zadevam, ki so vsakdanje, torej denarju in personalnim spremembam. Ne bo se mogoče izogniti zadevam, kot je Moldova, Gruzija in Ukrajina. Sicer pa, če se vrnem nazaj k stvarem, ki so nam najbližje, mi upamo, da bo v tem letu prišlo do stabilizacije na Kosovem, mi upamo, da bo prišlo med dialoga med Beogradom in Prištino in verjemite mi, da bomo storili vse, da bi Slovenija blagodejno vplivala na izid teh srečanj, dialogov in včasih konfrontacij.

STOPAR: Zunanji minister Rupel, se je na Dunaju sestal s številnimi sogovorniki. Pomemben je bil njegov govor v stalnem svetu OVSE, kjer je predstavil prednostne naloge slovenskega predsedovanja. Sestal pa se je s predstavniki institucij in terenskih misij OVSE, parlamentarne skupščine, nevladnih organizacij, v petek pa tudi s predstavniki trojke. Torej Belgije in Bolgarije, ki predstavljajo operativni predsedujoči del organizacije v letošnjem letu.

RUPEL: Govorili smo o nekaterih problemih in dosežkih in pričakovanjih v zvezi z OVSE. Debata je bila zelo zanimiva, kar zadeva prihodnjega generalnega sekretarja. Jaz vam ne morem sedaj govoriti o imenih. Poskušali bomo priti z novim sekretarjem čim prej, saj sedanji odhaja v kakšnem mesecu ali dveh. Govorili smo o denarju. Tu se nam stališča še nekoliko razlikujejo. Nam je vsem do tega, da OVSE funkcionira naprej, kolikor je mogoče nemoteno. Razlike med ruskimi in ameriškimi stališči so še precej velike. Naša naloga bo, da jih zbližamo. Morda bomo dobili nekoliko pomoči od Evropske unije. Govorili smo o nekaterih aktivnostih OVSE v preteklosti in prihodnosti. Letos bo veliko dogodkov. Prvi dogodek, ki vse zelo vznemirja je povezan z volitvami v Moldovi. Kot veste se v Moldovi stvari nekoliko premikajo, vendar vse okrog volitev. Govorili smo še o nekaterih drugih vprašanjih povezanih z Azijo in ostalimi področji, ki zanimajo OVSE.

STOPAR: Kakšna naj bi bila omenjena pomoč EU pri oblikovanju proračuna OVSE?

RUPEL: Glavni donatorji in prispevki prihajajo iz ZDA, Rusije in iz Nemčije in Francije. To so največji zneski. Če je mogoče v EU, ki sedaj šteje 25 članic, dobiti še kakšen tolar več, bo to gotovo blagodejno. S tem bi tudi na nek način pokazali, da gremo nasproti predlogom Rusije, ki vztraja pri precej radikalni spremembi teh razmerij. Če samo povem za primerjavo, sta doslej Rusija in ZDA, dajali prispevek okrog 10%, sedaj pa naj bi po njihovem predlogu Rusija dajala 1,69%, ZDA pa 30%. To je tako velika razlika, da jo je zelo težko premostiti. Bilo je danes nekaj izjav, tudi s strani Belgije, da bomo poskušali imeti debato v EU, če je vendarle mogoče z dobro voljo, glede na to, da celoten znesek ni tako grozno visok, z dobro voljo ta problem rešiti. OVSE je organizacija, ki je zelo ekonomična, saj nudi za malo denarja zelo veliko glasbe.

STOPAR: Da sedaj strnemo precej širok nabor slovenskih prioritet. Gre za oživitev OVSE, kar pomeni reševanje zagat v proračunu. Gre za reformo, saj bi njeno vsebino naj predlagala skupina uglednih osebnosti in pa za uravnoteženje, kar predstavlja enakomerno poudarjanje vseh treh dimenzij, na katerih deluje organizacija. Torej gospodarsko, politično in vojaško, okoljevarstvene in človeške dimenzije. Minister Rupel je govoril še o migracijah, o boju proti terorizmu, opazovanju meja in med regijami posebno izpostavljal Kosovo. Širok nabor, profesor Bučar, Slovenija je verjetno svoje prioritete oblikovala nekako na podlagi razmer, ki že nekaj časa vladajo v organizaciji. Zakaj tako, na prvi pogled, neobvladljiva paleta tem?

BUČAR: Gotovo je večina tega odgovor na to, kar se v organizaciji dogaja in kje so tista krizna področja, problemi. Kot so npr. finance. To smo podedovali in temu se bo morala Slovenija podrediti in temu bo morala posvetiti neko pozornost. Pametneje bi bilo, seveda, če bi imela to možnost, da bi se posvetila nekim vsebinskim problemom, problemom, ki obstajajo v tej mednarodni skupnosti. Žal pa je organizacija taka kot je, zašla je v stagnacijo in to je potrebno reševati. Ena najpomembnejših zadev se meni zdi vprašanje financ, saj finance vedno kažejo na voljo držav, glede na to, koliko vložijo v nek določen projekt. Tu bi si želeli, da bi vse države povečale svoje prispevke. Vidimo pa, da se je potrebno boriti za tisto, kar so doslej dajali. To je često pri mednarodnih organizacijah. Tudi OZN je neprestano v finančni krizi. Težko je državam dajati denar za neke mednarodne probleme takrat, ko imajo vsaka svoje probleme. Ene na področju zdravstva, druge šolstva in poskušajo racionalizirati.

STOPAR: Nek poskus bolj vsebinsko obarvati svoje predsedovanje še ostaja. Še do nedavnega je Slovenija zelo poudarjala mediteransko sodelovanje. Danes je videti, da se nekako vračamo na Balkan, saj so v ospredju tri glavna območja delovanja OVSE. S tem mislim na vzhodno Evropo, Kavkaz in Azijo.

BUČAR: Kolikor to jaz lahko spremljam, zgleda ne kot produkt tega, kar bi Slovenija rada, ampak tega, da ima mednarodna skupnost neka pričakovanja do vprašanja Kosova. Zato, ker je bilo rečeno, koliko let naj bi Kosovo še obstajalo po sedanjem statusu. V letošnjem letu pa bi radi nekaj naredili. Jaz se bojim, da če bodo šli spreminjat to, kar je danes, da bodo poskušali rešiti zadevo na kakršen koli način, kjer se predvsem velikokrat omenja vprašanje neodvisnosti Kosova, da se bodo zadeve na Balkanu še precej bolj zapletle. Meni osebno se zdi, da je temeljni problem, kako se je našla rešitev za Bosno in Hercegovino, saj ta še po 10-tih letih ni država, ki bi kazala kakšen političen in ekonomski napredek. Jaz bi se prej zavzemal za to, da se ohrani status Kosova, da se podaljša status dokler se ne uredi vprašanje Bosne in Hercegovine in še česa. Države pa rezonirajo na drug način in mislijo, da bodo lahko z neko koncentrirano politično akcijo, ta problem Kosova rešili. To daje težnjo in Slovenija se bo morala temu podrediti kot predsedujoča. Vprašanje je koliko bo lahko konstruktivna, kreativna tu. To pustimo in bomo videli kaj bo s tem. Jaz mislim, da se ta stvar ne bo tako srečno končala.

STOPAR: Nedvomno in mislim, da nobena skrivnost ni, da celo nit organizacije predstavljata, na eni strani Ruska Federacija, na drugi strani ZDA. In prav od odnosov med Kremljem in Belo hišo bo marsikaj odvisno. V OVSE je veliko govora o reformi organizacije. Pri predlaganju sprememb in pri nezadovoljstvu z razmerami v organizaciji sami, pa prednjači Rusija in to s skupino somišljenic iz skupnosti neodvisnih držav. Za slovenske medije je na Dunaju spregovoril tudi ruski veleposlanik pri OVSE, Aleksej Borodavkin.

ALEKSEJ BORODAVKIN (ruski veleposlanik pri OVSE): Vsekakor. Reforma OVSE je na dnevnem redu že zelo dolgo. Nedavno, sredi lanskega leta, po tistem pa še septembra, sta tako naš predsednik, kot zunanji minister predstavila državam članicam OVSE nekaj konkretnih predlogov za reformo. Nismo zadovoljni z delom OVSE, ker ni uravnoteženo in je precej pomanjkljivo. Naštel bom le nekaj težav. Prvič. Na ravni političnih prioritet smo leta 2003 v Maastrichtu sprejeli usmeritev, da se mora OVSE osredotočiti na nove izzive in grožnje. Žal pa organizacija še vedno poudarja dimenzijo človekovih pravic in svoboščin, druga področja pa zanemarja. Pri tem mislim predvsem na izzive, ki jih ponujajo spremenjene razmere v svetu. Boj proti terorizmu je le ena izmed njih. OVSE zelo počasi prehaja od retorike k konkretnim dejanjem. To se odraža tudi v lanskoletnem proračunu, po katerem je bilo le 1,4% sredstev porabljenih za protiteroristično delovanje. Menim, da se to dejstvo letos ne bo drastično spremenilo v pozitivno smer. Drugi primer predstavlja dejstvom, da tudi gospodarstvo in varovanje okolja nista v ospredju dela organizacije. Če spet pogledamo proračun, je bilo lani za ti področji, skupaj porabljenih le 3,3% sredstev. To bi se moralo spremeniti. Menim, da bi morali še bolj poudariti politično vojaško dimenzijo. Predlagali smo nekaj zelo konkretnih ukrepov, recimo izpeljavo zelo pomembne konference o energiji in varnosti, ki je zagotovo v interesu vseh sodelujočih v OVSE, pa tudi, da bi pripravili seminar o vojaških doktrinah. Gre za pomembne teme in akutne probleme, o katerih bi se bilo potrebno pogovoriti še letos. Upam, da se bo reforma res tudi začela. Zagotovo bo ustanovljena skupina uglednih osebnosti, saj je bila to odločitev ministrskega sveta. Pričakujemo, da bomo do ministrskega sveta v Ljubljani, konec leta, že imeli nekaj oprijemljivih konkretnih odločitev o tem, kako naj se organizacija reformira. Zelo sem zadovoljen, da je doktor Rupel omenil temo reforme med prioritetami slovenskega predsedovanja.

STOPAR: Že večkrat smo povedali, da je OVSE organizacija, ki deluje na osnovi soglasja med sodelujočimi državami. To pa pomeni, da se morajo vse države strinjati glede reforme. Tudi veleposlanik Borodavkin upa, da so tudi drugi pripravljeni na reformiranje organizacije.

BORODAVKIN: Kar zadeva Rusko Federacijo in morda ste v zadnjih dneh opazili izjave tudi nekaterih članic skupnosti neodvisnih držav, da smo zelo naklonjeni reformi. Upam, da so tudi naši partnerji pripravljeni narediti praktične korake v tej smeri.

STOPAR: Rusija je zelo jasna v svoji želji po reformi in je tudi predstavila konkretne predloge. Na vprašanje, kakšna je podpora ruskim predlogom med ostalimi sodelujočimi državami OVSE, pa je veleposlanik Borodavkin, odgovoril.

BORODAVKIN: Na žalost, se nekaj let nazaj, OVSE še ni veliko ukvarjal z reformami. Bilo je le nekaj omejenih poskusov kot npr. uvajanje novih postopkov v organizaciji, ali poskus poudarjanja vloge generalnega sekretarja. Danes se reformo veliko, nenehno omenja. Kot sem povedal, ustanovljena bo skupina uglednih osebnosti. Ko bo zaključila z delom, bodo sledili še medvladni posveti. To je vsekakor povsem nova dimenzija. Zagotovo bomo prišli do novega koncepta, kako opravljati svoje delo. Ruska federacija in druge sodelujoče države, intenzivno delamo v tej smeri.

STOPAR: Velika tema OVSE v tem trenutku, je končana operacija Rusko-Gruzijske meje. Mandat se je iztekel in na razočaranje kar nekaj držav, ni bil podaljšan. Tudi slovenski zunanji minister na Dunaju, gospod Rupel, je izrazil obžalovanje zaradi tega. Kakšno je rusko stališče?

BORODAVKIN: Operacija opazovanja meja ni novo vprašanje. Ruska federacija je že lani oznanila, da ne bo soglašala z nadaljevanjem te misije in da bo glasovala proti. Pojasnili smo tudi svoje razloge. Prvič, ta operacija absolutno ni stroškovno učinkovita. Zanjo smo porabili do 19 milijonov evrov letno, rezultat pa je minimalen. Niti enega samega terorista ali kriminalca, ki je v zadnjih 5-tih letih prečkal to mejo, niso prepoznali in o tem poročali. Uradna razlaga je sicer bila, da gre za ukrep vzpostavljanja zaupanja, vendar osebno močno dvomim v to. Nadzorniki so včasih poročali o obmejnih patruljah, ki redno nadzirajo obmejni pas, ne pa tudi o kriminalcih in teroristih. To vsekakor ne gradi zaupanja v odnosih med Rusijo in Gruzijo. Na mejah smo zgradili močno obmejno infrastrukturo, zato danes operacija opazovanja meja, ni več potrebna. Moram pa omenit še nekaj. Precej smo zadovoljni s sodelovanjem z gruzijskimi oblastmi. Podpisali smo nekaj dokumentov na bilateralni ravni, nenehno si tudi izmenjujemo informacije. Vojaki na obeh straneh meje sodelujejo. Prav zaradi tega, resnično ne vidimo več potrebe, po nadaljevanju te operacije.

STOPAR: Profesor Bučar, kako pravzaprav vi razumete to silno željo ruske strani po reformi? Kaj Rusija želi doseči s pomočjo OVSE?

BUČAR: Redifinirati želi neke cilje. Predvsem, če gledamo bolj v zgodovino, je bila bolj zainteresirana zaradi tega, kar je OVSE pomenil za priznanje mej in ozemlja v Evropi. Bila je zainteresirana za gospodarsko sodelovanje, nič ali pa zelo malo pa za človekove pravice. To se je potem obrnilo in so človekove pravice postale najpomembnejše v okviru OVSE in to je najbrž tisto področje, ki gre malo Rusom na živce, ker imajo mogoče sami nekaj težav z vprašanjem človekovih pravic, ker se na človekove pravice gleda kot na neko področje, s katerim lahko vplivaš na interesne sfere v Evropi. Ampak mogoče zato, ker so nekatere druge dimenzije premalo poudarjene in se na njih premalo dela. Terorizem, kjer ne dvomim, da se jim bodo pridružile tudi druge države, je gotovo tudi ena grožnja, ki bi se dala na ta način odgovoriti. Drugače. Če mi pogledamo, kaj so viri ogrožanja v današnji mednarodni skupnosti, bi seveda OVSE moral začeti odgovarjati na te vire ogrožanja, tako, kot se participira po posameznih državah. Tu se mi zdi, da so nekatere zadeve po reformi popolnoma legitimne. Res pa je da bodo morale vse države skupaj določiti, kaj je tisto kar jih zanima in znotraj tega določiti neke prioritete. Tu pa bo že težek boj.

STOPAR: Vprašanje energetske varnosti in boja proti terorizmu je vmesno in aktualno vprašanje dandanes, ampak, če pogledamo, kaj počne OVSE na področju opazovanja volitev, ali pa prizadevanja za uveljavitev človekovih pravic. To področje je konkretno pokrito. Ampak, kaj lahko OVSE naredi na področju energetske varnosti, razen tega, da organizira konferenco na to temo in s tem zadovolji?

BUČAR: Konferenca na temo energetske varnosti že, ampak človek bi pričakoval, da bi iz tega izšel nek in da bi se menili neke bolj konkretne zadeve. Recimo, kako povezati tovarno, kako povezati Rusijo in Evropo na eni strani, kaj je z vprašanji odvisnosti od energetskih virov po državah, odnos Evropa in arabske in druge države in podobno. Gre zato, da se razčisti neke dileme in strategije, ki jih imajo posamezne države in da se na osnovi tega naredi nek akcijski plan. Enako bi lahko vprašali, kaj je s tistim seminarjem o vojaških doktrinah. Jaz osebno mislim, da je to nekaj zelo pomembnega. Tukaj bi tudi Slovenija lahko dala nek pomemben prispevek na ta način, da bi povabila vse države iz JV Evrope, naj predstavijo v Sloveniji svoje vojaške doktrine. Tako vidiš, kako razmišljajo vojaški vrhovi, kako so pripravljene na nekatere izzive, kaj zanemarja v svojih politikah in kaj in kje bi bilo potrebno kaj spremeniti. Da se vpliva na države, in da svoje vojaške doktrine, eventualno uskladijo z nekimi realnimi političnimi stanji v svetu. Da se ne gre vojska neko politiko, ki je ena od nekih civilnih struktur in civilnega nadzora.

STOPAR: Prisluhnimo sedaj ameriškemu vidiku. Na Dunaju smo se pogovarjali tudi z ameriškim veleposlanikom pri OVSE, Stephenu M. Minikes.

STEPHEN M. MINIKES (ameriški veleposlanik pri OVSE): Mislim, da je nujno potrebno pogledati na zadevo celostno. Vsekakor podpiramo vse, kar prinaša večjo učinkovitost organizacije. Če pa se reformo izkoristi zato, da se onemogoči delovanje in se nekomu zvežejo roke, potem je nikakor ne podpiramo. Mi nismo tisti, ki zahtevamo reforme, zato pričakujemo, da bo konkretne predloge dali tisti, ki se zavzemajo zanje. ZDA pa bodo potem povedale svoje mnenje.

STOPAR: Kot na dlani je torej, da ameriška in ruska stran stojita vsaka na svojem bregu. Iz pogovora z veleposlanikom Borodavkinom smo izvedeli kakšni so ruski predlogi. Veleposlanik Minikes pa o ameriških argumentih niti ni želel govoriti.

MINIKES: Mislim, da nočemo prepirov, ampak konstruktivno razpravo. Včeraj sem se sestal z ruskim veleposlanikom. Srečujeva se enkrat tedensko. Iščeva še načine, kako bi še naprej delala skupaj, predvsem na političnem in vojaškem področju. Pogovarjava se o uničevanju orožja, o protiterorističnih ukrepih, o novih napravah za izdelovanje varnih potnih listov in podobno. Velike možnosti vidim predvsem v skupnem boju proti terorizmu. Pri tem smo zelo optimistični. Menim, da bomo v tem letu, slovenskega predsedovanja OVSE, presegli nesoglasja, kjerkoli bo to mogoče.

STOPAR: Ameriške prednostne naloge v prihodnjih mesecih so jasne.

MINIKES: Seveda gre najprej za sodelovanje s predsedstvom glede sprejetega proračuna. To je potrebno tako urediti, da bo organizacija lahko delovala. Predvsem pa je potrebno nadaljevati z običajnim delovanjem OVSE na področju volitev, pomoči državam, da izvedejo boljše volitve, za nadzor nad volitvami. Treba pa je tudi nadaljevati s promocijo strpnosti in boja proti terorizmu. Menimo, da so to ključne prioritete. Pomembno je tudi imenovanje skupine uglednih osebnosti, ki naj bi pregledala stanje OVSE in premislila o njeni vlogi in položaju v svetu. Veselim se že rezultatov te skupine in kaj nam bo v zvezi s tem poročal predsedujoči, gospod Rupel, vaš zunanji minister.

STOPAR: Kar zadeva besede veleposlanika Minikasa, so ameriška pričakovanja glede slovenskega predsedovanja OVSE, velika.

MINIKES: Pričakujemo velike stvari. Slovenija je tukaj pokazala, da ima zelo sposobno in ambiciozno, produktivno in inteligentno skupino diplomatov. Smo zelo optimistični in pričakujemo nov, svež začetek in zelo uspešno predsedovanje. Tudi ZDA bodo naredile vse, da bo zelo uspešno. Zelo se veselim tudi sodelovanja z našim veleposlanikom v Ljubljani, Robertsonom . Imel sem tudi sestanek z gospodom Ruplom, nekaj časa nazaj in zdi se mi, da bo naše sodelovanje zelo produktivno. Veselim se enega zelo dobrega leta.

STOPAR: Tukaj je že večkrat omenjena skupina uglednih osebnosti. Minister Rupel zbira predloge držav do konca meseca. Skupina bi naj začela delati v začetku februarja. Poročilo naj bi predstavila sredi leta, konec junija. Nekatere smernice so bile oblikovane na ministrskem svetu v Ljubljani. Kako gledate na to potezo ustanovitve take skupine? Takšna skupina je to ustrezna rešitev ali pa gre za iskanje oz. poskus izhoda na način, da če želiš, da se nekaj ne opravi, ustanovi komisijo in počakaj, kaj se bo iz tega izcimilo?

BUČAR: O namenih tisti, ki komisijo sestavljajo, me težko sprašujete. Je pa morda res tole drugo. Mislim, da je to relativno običajna zadeva v tej mednarodni skupnosti. Poskuša se dobiti neke osebnosti, ali so politične ali pa so strokovne, ki poskušajo sestaviti nekaj, kar bi kolikor toliko ustrezalo ostalim državam. Dajo svoje neke poudarke, vendar so države tiste, ki to v celoti sprejmejo ali pa nekaj spremenijo oz. dopolnijo. Mislim, da je to dober način. Vprašanje je samo, ali bodo svoje delo končali zadovoljivo v roku, ki jim je predviden in ali je potem rok, ki ostane v letošnjem letu zadosten, da države to sprejmejo. To bo največ odvisno od tega predhodnega dela in od tega v kakšnem odnosu bo ta komisija z temi državami, ki bodo vsaka svoj input dajale. Lahko upamo na najboljše. Tudi jaz bom z velikim zanimanjem pričakoval njihova poročila.

STOPAR: Kako Slovenija v tem kontekstu, kot predsedujoča kakorkoli vpliva na delo te komisije?

BUČAR: Jaz mislim, da težko. Najbolj lahko preko svojih predstavnikov v tej skupini, sicer pa ne.

STOPAR: Glede na to, da je skupina majhna, 7 ljudi, verjetno Slovenija sama svojih predstavnikov v njej ne bo imela?

BUČAR: Tega ne vem.

STOPAR: OVSE je organizacija, ki je prehodila v svoji zgodovini dolgo pot. Njeni začetki, v obliki konference, segajo v 70-ta leta. Lahko rečemo, da je produkt hladne vojne in bila je na svoj način forum med dialogom med vzhodom in zahodom, ampak kljub temu pa širši javnosti ni znana. Ljudje si ne znajo natančno predstavljati kaj OVSE in njeno delovanje pomeni. Zakaj?

BUČAR: Ta organizacija se ne pojavlja zadosti v javnosti. Ne vem kdo je kriv zaradi tega. Ampak pri nam, dokler mi nismo prevzeli predsedovanja, se je relativno malo lahko bralo in slišalo o tej združbi držav. OVSE opravlja zelo pomembno delo. Spomnimo se za časa jugoslovanskega konflikta, za časa vojne v Sloveniji. Nalogo nadzora uresničevanja Brionskih sporazumov, so imeli predstavniki OVSE-ja. To smo mi nekako pozabili, saj se še takrat ni dosti govorilo o tem. Mislim, da gre predvsem za poročanje, saj OVSE opravlja nespektakularna dela, saj nekaj nadzirajo, dajejo poročila, se pogajajo in okoli tega ni vedno tako atraktivno poročati. Prvič so se v okviru OVSE-ja dogovorili, da bodo obelodanili svoje države in svoje izdatke za vojaške namene, kar pa je recimo v mednarodnem merilu, izrednega pomena. Mi pa dobimo samo del teh informacij in del tega, kar oni počnejo.

STOPAR: Stvarno življenje OVSE, na njenem sedežu na Dunaju, je verjetno tisti, kot ste mu vi rekli, nespektakularni del te organizacije in je zato toliko bolj zanimiva in pestra dejavnost 18-tih misij na terenu, tako na zahodnem Balkanu, v vzhodni Evropi, na Kavkazu, v osrednji Aziji. Prav o misijah smo se pogovarjali z Lambertom Zannierjem, direktorjem Centra za preprečevanje konfliktov.

LAMBERTO ZANNIER (direktor Centra za preprečevanje konfliktov): Misije so resnično srce našega delovanja. Med sabo se zelo razlikujejo. Predvsem v Jugovzhodni Evropi imamo večje misije. So pa tudi manjše, predvsem na območju nekdanje Sovjetske zveze. Z izjemo Gruzije seveda, kjer je naša druga največja misija po velikosti, takoj za Kosovom. Skupno načelo vseh misij je biti v pomoč državam gostiteljicam. Recimo pri preseganju tranzicije, pri uresničevanju obljub, ki so jih države dale ob vstopu v našo organizacijo in podobno. Trenutno potekajo pogovori o načinu delovanja misij, o načinu poročanja voditeljev teh misij, o ocenjevanju napredka v teh državah in tako naprej. Lani smo se dogovorili o ustanovitvi skupine, ki bo do ministrskega sveta v Ljubljani, decembra letos, pripravila predloge o spremembah o delovanju misij. Če pogledamo porabo sredstev naše organizacije vidimo, da se večina sredstev porabi na terenu. Enako velja tudi za človeške vire. V organizaciji je zaposlenih okrog 4000 ljudi, od tega jih je okoli 3500 na terenu. Že to vam pove kako delamo in v čem je moč naše organizacije. Mi smo karierna organizacija. Usposobljene ljudi najemamo za specifične naloge. Za nas pa delajo tako dolgo, dokler jih potrebujemo. Vzpostavili smo izjemno učinkovite kanale za komunikacijo in koordinacijo z drugimi institucijami, predvsem na terenu, zmerom bolj pa tudi na sedežu OVSE. OZN se zanima za uporabo naših regionalnih organizacij. Lahko pa rečemo celo, da je OVSE najpomembnejši partner OZN v evroatlantskem in evroazijskem prostoru. Predstavniki OZN so velikokrat prisotni na naših sestankih, tako tukaj na sedežu, kot tudi na terenu. Pogovarjamo se o izmenjavah in o tem, kako bi OVSE pomagala OZN pri promociji globalno pomembnih zadev.

STOPAR: Merilo vsega pa mora biti uspešnost delovanja misij. Le tako jih lahko, ne le finančno, ampak tudi moralno upravičimo. Kako uspešne so torej misije OVSE?

ZANNIER: Seveda se načeloma vsako stvar da izboljšati. Moram poudariti, da je dodana vrednost organizacije v tem, da pokriva cel cikel konflikta, od zgodnjega svarila do pokonfliktne rehabilitacije. Mislim pa, da ima OVSE največji pomen prav v začetnih stadijih konflikta pri preventivi. Prav preprečevanje konfliktov je odlična naložba v prihodnost, saj je zmerja bolje porabiti nekaj denarja za preventivo, s čimer veliko več prihranimo, kolikor pa bi porabili za ustavitev konflikta in za odpravljanje njegovih posledic. Preventiva pa ima pomembno lastnost, je namreč neopazna, saj ta dejavnost že sama po sebi mora biti diskretna. Zato tudi nismo tako opazni, kar pa ne pomeni, da nismo učinkoviti. Veliko konfliktov s katerimi smo se ukvarjali je preprosto zamrznilo. Večinoma zaradi pomanjkanja rešitev. To pa ne pomeni, da nismo sodelovali in se trudili najti rešitve. Slovensko predsedstvo je že razgrnilo načrte za svoje delovanje, ki se navezujejo na mnoge od teh konfliktov. Odmrznitev določenega konflikta pa še ne pomeni, da ga bodo uspeli rešiti. Lahko se zgodi, da bo poskus spodletel, zato moramo biti izredno previdni in potrpežljivi in imeti na voljo veliko sredstev. Menim, da smo na tem področju veliko dosegli in da imamo sposobnosti in znanje, kar je splošno priznano. Vsi udeleženi v procesih nas spoštujejo in upoštevajo.

STOPAR: O reformi OVSE pa ne govorijo samo sodelujoče države. Reforma, kakršna je in kakršna že bo, bo zadevala tudi delo zaposlenih in pogodbenih sodelavcev organizacije, zato se tudi po hodnikih OVSE, zelo veliko govori o reformi.

ZANNIER: Reforma je absolutno potrebna in to iz različnih razlogov. Doživeli smo dramatično ekspanzijo naših nalog, še posebej po 11. septembru. Pojavile so se nove grožnje, novi izzivi in inplementacija nove strategije organizacije. Rezultat vsega tega je, da smo ustanovili nove enote in tudi dodatno operacionalizirali naše misije na terenu. Vedno več se ukvarjamo s projekti o terorizmu, o trgovanju z ljudmi, o migracijah. Naše delovanje se je torej zelo razširilo. Naše zmogljivosti so popolnoma izrabljene. Potreba po reformah je posledica spremenjene količine in vsebine dela. Pojavila se je povsem operativno in ne na podlagi notranje refleksije, kako prestrukturirati in reorganizirati organizacijo. Gre samo zato, da se bolje spoprimemo z novimi razmerami. Dodal bi še, da se to ne dogaja samo z OVSE. Tudi druge mednarodne organizacije so morale prestati isto, saj se naloge vseh spreminjajo in širijo. V Sofiji je bilo določeno, da bomo ustanovili delovno skupino, v katero bodo imenovane ugledne osebnosti in se bo posvetila reformi. Počakajmo, kaj nam bo to prineslo. Že sedaj pa vemo, da reformo potrebujemo in to na več področjih. Recimo pri strukturi sekretariata, razmerju z drugimi institucijami, načinu delovanja predsedstva na Dunaju, načinu delovanja misij na terenu. Zagotovo ne bodo potrebne spremembe mandatov. Temeljito pa bomo morali premisliti o našem načinu delovanja.

STOPAR: Vsi govorijo o nujni reformi. Ne o vseh področjih in ne v vseh službah delovanja. Kakšna bo ta organizacija v prihodnje in na kakšne izzive bo morala odgovarjati?

BUČAR: To je težko napovedati preden se ne bo sestala tista skupina in ne bo dala svojega predloga in države, da bodo odgovorile, saj države na koncu bodo odgovorile, ali so to res izzivi na katere oni mislijo, da jim mora tudi ta organizacija se z njimi soočati. Neke so tiste grožnje, ki jih poznamo. Recimo vprašanje terorizma, vprašanje uničevanja orožja, vprašanje trgovine z ljudmi in podobne zadeve. To je že nekaj. Kamor se je usmerjala ameriška kritika pa je ravno to, da se te misije OVSE, kot tudi pogosto misije OZN, zamrznejo neko stanje in potem tisto stanje traja v nedogled. Če se spomnimo Cipra je bila kritika tam, da sile OZN samo v nedogled podaljšujejo delitev otoka. Pri teh zamrznjenih konfliktih seveda, je tam, kjer bi ZDA želel doseči nek napredek. Slišali pa smo, da je to lahko zelo dvorezna zadeva.

STOPAR: Predlagam, da poslušamo še eno mnenje, kakšna je vloga OVSE in kakšna so pričakovanja od predsedovanja Slovenije organizaciji. To je mnenje doktorja Wolfganga Celnerja, vodja Centra za raziskave OVSE pri Inštitutu za mirovne raziskave in varnostno politiko. Z doktorjem Celnarjem se je pogovarjal kolega Matjaž Trošt.

WOLFGANG CELNER (vodja Centra za raziskave OVSE pri Inštitutu za mirovne raziskave in varnostno politiko): OVSE ima še vedno nenadomestljivo vlogo v današnji politični realnosti, saj ne obstaja nobena druga organizacija, ki bi obsegala 55 držav Evrope in Severne Amerike in bila na terenu prisotna v skoraj 20-tih državah. Prav tako ni nobene organizacije, ki bi v sebi združevala 3 razsežnosti svojega delovanja. Politično vojaške, gospodarske in okoljevarstvene in človekove. OVSE ima zelo dobro podlago za delovanje, vendar je vprašanje v kolikšni meri se lahko vključene države dogovorijo o skupnem imenovalcu, torej o skupni politiki. Osrednje države organizacije so povezane z Rusijo in nekaterimi drugimi državami skupnosti neodvisnih držav. Rusija je bila v začetku 90-tih let ena izmed bolj trdnih privrženk takratne konference za varnost in sodelovanje v Evropi, kar pa se je pozneje močno spremenilo. Danes je ruski interes v organizaciji zelo omejen. Še vedno jo zanimajo teme povezane z varnostjo, torej nadzorom obroževanja, diskusijo o vojaških doktrinah. Po drugi strani pa je z drugimi članicami iz skupnosti neodvisnih držav zelo kritična do dela organizacije v človeški dimenziji. Dokler se to ne razreši, bo organizacija v nekakšni krizi. V tem letu bo ključna razprava z Rusijo. Če pri tem ne bo napredka, gre namreč za globoko nestrinjanje, potem organizacija ne bo zmožna dosegati svojih zmogljivosti. Tako, kot je minuli teden dejal slovenski zunanji minister Rupel, bo med slovenskim vodstvom organizacije, ključna oživitev reforma in uravnoteženje OVSE. Če pa gremo bolj v podrobnosti, pa je potrebno takoj sprejeti dogovor o proračunu. Če tega ne bo, organizacija ne bo zmožna delovati. Dejstvo je, da, če ni drugačnih proračunov, kot so mesečni, ki temeljijo na lanski porabi, potem je vsakršno načrtovanje prihodnjih aktivnosti onemogočeno. Poleg tega bo potrebno nadaljevati tako imenovane zamrznjene spore. Predvsem razrešitev spora o gorskem Karabahu ali pa o Moldaviji. Uspeh pri vsaj enem od zamrznjenih sporov, bi bil za OVSE pomemben političen uspeh.

STOPAR: Tukaj smo prišlo do Kavkaza, do občutljivega vprašanja od odmrznitve zamrznjenih sporov in možnega reševanja. Ta odmrznitev pa običajno ne prinaša tega uspeha, ki bi si ga pa Slovenija, kot predsedujoča država, seveda želela. Kaj menite, da druge države, ki sodelujejo v OVSE, od Slovenije pričakujejo?

BUČAR: To pa ne smete mene vprašati. To morate krovne države vprašati. Vsaka najbrž ima svoje interese in prioritete, ki bi jih rada videla, da se na to uvrstijo. Velika kritika leti na Rusijo, ki je v enem delu morda upravičena. Dejstvo je, da konflikte moramo nekako rešiti in da, če jih odmrzneš, se zna zgoditi še hujša kriza, kot je to sedaj. Tu bo potrebna neka določena modrost organizacije, ki je sestavljena iz 55 držav. Najhujše kar se lahko zgodi je to, da postavijo Rusijo v kot in ne pustijo nobenega izhoda in v tem primeru, bo to pomenilo konec OVSE-ja. Mislim pa, da za to ni noben zainteresiran, celo ZDA ne.

STOPAR: Je po vašem mnenju verjetno, da se bo Slovenija nekoliko bolj pozorno ukvarjala s Kavkazom? Minister Rupel je napovedal nekoliko večji interes Slovenije na Balkanu pri že omenjenem vprašanju reševanja Kosova. Ne malo držav pričakuje ta angažma tudi od nekoliko bolj od Slovenije oddaljenih področjih.

BUČAR: Zagotovo. Mislim, da se Slovenija temu ne bo mogla izogniti. Tudi naš zunanji minister je omenil Moldovo, Gruzijo, kjer bodo in ki jo že sedaj daje med prioritetna področja in če bo še kaj vmes prišlo, bo še tisto med prioritetnimi področji. Predsedujoči ima nek določen vpliv, ampak nenazadnje je tu potrebno upoštevati soglasje 55 držav. Uresničevati je potrebno njihovo voljo.

STOPAR: Mislite, da je predsedovanje v OVSE za Slovenijo dobra priložnost? Lahko doseže kaj bistvenega? Kakšno mednarodno težo lahko Slovenija pri tem pridobi?

BUČAR: To je odvisno od Slovenije same. Eno je vprašanje, kako se bo izkazala pri vodenju OVSE-ja. Vemo, če pogledamo nazaj, da Bolgarija ni dobila nekakšnih ocen za svoje vodenje. Če bo dobro vodila, bo imela neke potenciale, ki jih bo lahko kasneje tudi izkoriščala. Če jih pa bo izkoristila, pa je spet slovensko vprašanje. Ali bo znala to izkoristiti na političnem področju, na gospodarskem področju ali na kakšnem drugem. To je pa odvisno od zmožnosti Slovenije same.

STOPAR: Pogosto slišimo primerjave predsedovanja OVSE in priložnosti, ki jih to predsedovanje Sloveniji ponuja in omogoča. Primerjave z članstvom v organizaciji, takrat v Varnostnem svetu in OZN. Ali je ta primerjava sploh mogoča?

BUČAR: Vse je mogoče. Vprašanje pa je, kako mi merimo, kako nam je koristilo članstvo v varnostnem svetu. Vprašanje je, kako mi merimo kako nam bo koristilo to predsedovanje. Slovenija je enakopravna država v tej mednarodni skupnosti in mora prevzemati svoja mesta, odgovornosti in tako, kot bomo svoje odgovornosti prevzemali, toliko bomo upoštevani kot država v tej mednarodni skupnosti.

STOPAR: In še zadnje vprašanje. Slovenija v tem letu lahko ubere različne strategije pri svojem predsedovanju. V medijih sem zasledil zanimivo primerjavo. Govorila je doktorica Urhova, ki bi danes morala biti v studiu, pa jo je neka obveznost zadržala. Namreč, ali naj se odloči za strategijo posredništva med velikimi državami in zelo pozorno spremlja razvoj njihovih politik, odnosov med njimi in potem menegerira med njimi? Ali naj se le odloči za neko bolj aktivno vlogo? Doktorica Urhova je dala primer Kosova, o katerem sva danes že precej govorila. Ona je hkrati tudi ti dve strategiji ločila in ju postavila vsako zase in ju ni združevala, kar bi lahko pravzaprav tudi naredili. Kakšna usmeritev je za Slovenijo sedaj primernejša?

BUČAR: Jaz bi, če bi že ločil na ti dve zadevi, bi se zavzemal za to, da se to oboje počne. Pri svojem prizadevanju bi morala Slovenija dobiti kolikor toliko, kot se le da zaveznike. Že pri teh zaveznikih, torej državah znotraj te 55-terice držav, bi morala delati neke kompromise pri svojih pogledih in stališčih in svojem delovanju. Oboje mora delati. To je organizacija 55- tih držav. Ti ne moreš upoštevati 55 držav, ampak moraš predsedovati v skupno dobro te organizacije. Obenem pa lahko nekaj več svojih prioritet tudi zraven pristaviš. In mislim, da eno ne more izključevati drugega. Vsak, ki se bo spustil v problem Kosova, bo relativno neuspešen.

STOPAR: In to je tudi morala te zgodbe, saj v primeru neuspeha, nekdo mora prevzeti odgovornost za ta neuspeh.

BUČAR: Vedno je potrebno gledati na okoliščine, ki se bodo zgodile. Lahko rečeš vedno, da bo odgovornost nosila organizacija kot celota. Če pa bodo okoliščine drugačne, pa se s prstom pokaže, da ne gre za organizacijo, ampak tista država. V tem primeru pa bi bila tudi Slovenija kriva. To bo odvisno od okoliščin delovanja naše politike, naše diplomacije.

STOPAR: Počakajmo in videli bomo. Profesor Bučar, najlepša hvala za ta pogovor in obisk v studiu. Predsedovanje Slovenije OVSE, bo gotovo nudilo veliko možnosti ta razmišljanje novinarjem in zainteresirani javnosti pa za spremljanje dogajanja v organizaciji. Danes smo Studio ob 17h namenili oblikovanju nekaterih iztočnic za tak razmislek. Preleteli smo probleme s katerimi se OVSE sooča in tudi prednostne naloge naše države pri predsedovanju. Spoštovane poslušalke in poslušalci, najlepša hvala za pozornost. Nasvidenje.

© Pravice pridržane. Vsaka uporaba besedila ali njegovega dela je dovoljena le s predhodnim soglasjem avtorja.

- Prispevek v elektronski obliki .pdf
(slovensko besedilo - 168 kB)

V središču

Sklepno poročilo in ocena predsedovanja Slovenije OVSE, 267 kB >>>

OSCE Chairmanship Newsletter >>>

Kontakt

Ministrstvo za zunanje zadeve
Prešernova 25
SI- 1000 Ljubljana
Telefon: +386 1 478 2000
Telefaks:+386 1 478 2340
E-pošta: gp.mzz@gov.si

o strani >>>